Vodene kolesarske avanture

MIŠKO, ZA VEDNO V NAŠIH SRCIH

Jaz sem muc Miško. Našli so m e novembra 2022 v gozdu na kolesarski poti Sovič. Bil sem star približno 4 mesece. Nisem vedel, kdo me je tam pustil, ampak bil sem čisto sam. Mimo sta prišla dva velika človeka, nekaj sta delala, baje sta urejala tablice na kolesarski poti. Cel kilometer sem tekel za njima in mijavkal. Tudi selfi smo naredili. Mimogrede, ni bil zadnji. Začelo se je mračiti in tale dva sta me dala v avto in odpeljala v svoj dom, kjer sta me nahranila. Že prvo noč sem se lahko stiskal med njima. Baje sta objavila na Facebook-u moje fotografije in ponudbo, če bi me kdo imel. Ma me nista oddala, nobeden ni bil dovolj dober. Evo, in postal sem del ekipe Bike Slovenia. Preizkusil sem se v več funkcijah, ampak nadzorne naloge so mi bile najljubše.

Moja dva sta me peljala vsepovsod, z avtom in peš, na travnike in polja, v gozd, na hribčke in celo na velike hribe. Ja, res. Lahko sem skakal iz kamna na kamen, če se mi pa ni dalo ali sem bil prepočasen, sta me nesla. Lahko sem ostal v nahrbtniku ali zlezel na ramo in zvedavo opazoval vse novo okrog mene. Nikoli mi nista dovolila, da bi se šel kar sam potepat, ma prav nikoli, vedno sta me imela na očeh. Včasih sem se jezi, vendar sem vse pozabil, ko sta si vzela čas za igro in seveda cartanje in čohanje. Bil sem pač razvajen edinec in njuna ljubezen je bila neizmerna. Seveda sem bil tudi lep muc in hitro sem postal maskota Bike Slovenia.

Kar naenkrat pa sem zbolel. Nič nisem pokazal, dokler ni bilo (pre)hudo. Takoj sta me odpeljala k veterinarki in bila prepričana, da bom »zmagal«. Žal nisem in še isti dan, v sredo, 27.3.2024 sem se poslovil. Odnesla sta me v gozd, na isto mesto, kjer sem ju našel 2.11.2022. Naredila sta mi majhen gozdni grobek. Zelo, zelo mi je žal, ker vem, da sta neizmerno žalostna, bil sem njun in vaš, eden in edini, muc Miško.

Mijau iz mačjih nebes.

Miško